Da ga bomo lahko brali, ko bomo stari in pozabljivi. No, pozabiljivi smo že zdaj.

Pa zato, da babice vejo, kaj počnemo daleč stran v ZDA, in nas lahko opozorijo, da so otroci premalo oblečeni (če ni že prepozno in so že zboleli).

Pa da se lahko važimo, kako fino se imamo pa kako neverjetne stvari počnemo.  

Ampak mogoče bi bilo dobro, če kdaj napišemo tudi, da ni nam ni fino, da nam je težko. Da se dolgočasimo. Da smo osamljeni. Da je za znoret.

Ja, to je blog za nas, za naše domače, za prijatelje in za vse, ki so nam tako ali drugače blizu (pa čeprav na drugi strani luže). Zato bi radi na njem pisali o vsem. O vseh drobnih stvareh, ki nas navdušujejo (ali pa razburjajo), pa nam jih ne bi hotel objaviti CNN. O stvareh v zvezi z vnučki, ki zanimajo samo stare starše in prav nikogar drugega na tem svetu. O naših potepanjih (do konca ulice ali pa na drugi konec sveta). O drobnih prebliskih, ki se nam utrnejo, pa tako hitro ugasnejo, če jih ne preliješ v črke ...

 

Vse to in še več in še manj.

 

Tale blog je zelo neambiciozen. Ne želi si veliko publike, ne bo imel veliko prispevkov, teksta bo verjetno malo, frekvenca objav z vsakim mesecem nižja ... ampak važno, da je!

Blog smo zaščitili z geslom, ker ni treba, da cel svet bere, kakšne neumnosti počnemo in nam rojijo po glavi in kako nevzgojene otroke imamo. In pa kako sladke (da nam jih kdo ne ukrade).

Blog je torej namenjen vam, ki ste od Škobernetkov dobili geslo. Obdržite ga zase. Če pa bi želeli kak zapis deliti še s kom tam zunaj, pa nam samo povejte - vse zrihtamo!

zakaj pišemo blog?