Please reload

arhiv

Ringelšpil 1 (december - maj)

18 Jul 2018

Kaj počnem?

25 May 2018

Pokol

24 May 2018

1/3
Please reload

SVEŽI  PRISPEVKI
povej nam kaj še ti!

Takole se z očkom sprehajajo po parku ...

9 Feb 2018

Saj poznate tiste fore - kako si neko stvar predstavlja mama, kako pa to dela recimo očka. Ali obratno. No, nekako tako je zadnjič Nejc peljal otroke na sprehod ... Ko so prišli vsi sijoči nazaj, sem si predstavljala, da so imeli zelo lep sprehod. Da so hodili, malce tekli, se malo lovili, klepetali, se igrali na igralih, opazovali naravo, mogoče zalučali kak kamenček v potoček, s palico potolkli po kakem kamenčku ... In se polni svežega zraka vrnili domov. Tako si sprehod svojih malih otročičev, ki gredo z očkom v park, predstavlja mama. 

 

Ker so tokrat vse dokumentirali in mi to z največjim ponosom pokazali, pa sedaj vem, kaj se tam v resnici dogaja:

Zdaj vem, da ta občutek svežine, ki jim je žarel z obrazov, ne pride od svežega zraka. 

 

Drug čez drugega so mi hiteli pripovedovati, kaj se je dogajalo in kdo je koga premagal. Ker, tale posnetek je samo del dogajanja. Potem sta se menda borila še Jakob in Nejc. Zmagal je Nejc - natanko tako, kot priporoča Jesper Juul. 

 

Ko sem Nejca vprašala, ali so bili deležni kakih čudnih pogledov iz okolice in ali jih je kdo kam prijavil, se je spomnil samo ene mame, ki je svojemu otroku naročila, naj sem jim ne približuje (in potem se čudimo, da se nihče noče družiti z nami).

 

Med tem sprehodom pa sem tudi jaz uživala 100 na uro. Zavlekla sem se v kot kavča z računalnikom v naročju in se šla multitasking. Istočasno sem preizkušala Racmanove vložke, ki mi jih je Nejc dostavil is Slovenije, dihala, zapravljala čas, na ebayu iskala čim cenejši pretvornik napetosti, da bomo lahko v ZDA uporabljali tudi novi palični mešalnik (iz Slovenije - nad poceni kitajskimi z Amazona smo obupali) in brezciljno klikala med svojimi 61 zavihki. Ne morem opisati, kako božansko sem se imela. Eno celo dolgo uro sem takole ždela na kavču čisto sama. Blažena. Ko je še tema padla na stanovanje in se ni videlo, kakšen kaos je povsod naokrog, pa me je preplavil občutek čiste, neskaljene sreče.  

Racmanovi pralni vložki - a niso lepi? Tako kot meni ni čisto domače navdušenje mojih moških nad pretepanjem v parku, verjetno tudi njim ni čisto razumljivo moje navduševanje nad novimi vložki

 

Zadnji opis bi se mogoče dalo uvrstiti med simptome PTSM-ja, ki mi ostaja po tednu, ko Nejca ni bilo.

 

A kako smo se imeli, sami samcati sredi ZDA? Ko se mi je po kakih 5 dneh zdelo, da nam kar gre in da še kar obladujem zadevo, je Niko začel ponoči bruhati. In je bruhal celo noč. In cel dan. Ko sem peljala fante v šolo in jih šla iskat, sem si Nikota dala raje v nosilko spredaj (ponavadi ga nosim zadaj), s sabo pa vzela vrečko za bruhanje in tetra pleničko. Da bi pobrisala ... K sreči mu je svež zrak (par stopinj pod nulo) dobro del in se je zbruhal šele doma.

Oslabljeni revček si je našel res krasno in varno mesto za počitek ... Ampak tam je bila mama - za štedilnikom, kje pa drugje!

 

Nič čudnega, da je revežu oslabel imunski sistem, ko pa sem dan prej z njim tekala po celem Belmontu.

 

Začelo se je s prečesavanjem bližnjega supermarketa, da bi našli karkoli z logotipom Patriotsov. Nekaj ur pred tem sploh nisem vedela, kaj to je, a sem se morala pozanimati, saj so imeli naslednji dan v šoli "Patriots day". Ne bom opisovala celega raziskovalnega procesa, a v nekaj urah sem se morala poučiti o super bowlu in finalu, ki se je obetal v nedeljo, o ameriškem nogometu (kar nekaj časa sem mislila in tudi fantom razlagala, da na super bowlu igrajo ragbi), o Patriotsih, ki so ekipa Nove Anglije (kamor spada tudi Massachusetts) in ki so že 5-krat zamagali in tudi tokrat veljali za favorite, čeprav jih zato sovraži cela preostala Amerika, o Tomu Bradyju, ki je največja zvezda Patriotsov ... Skratka, v supermarket sem samozavestno zakorakala kot največja poznavalka Patriotsov in se lotila iskanja navijaških artiklov. Čeprav mi je ena lokalna mamica na fb priporočila, naj fantom kupim Patriots majice, se mi je zdelo to le malo pretirano, no, pa saj jih niti niso imeli v otroških velikostih ... in tako sem kupila le strašljive fluorescentne kolačke, ker je bil na vsakem od njih en simbol Patriotsov in kupček papirantih krožnikov z logotipom - bomo že kaj izdelali iz njih. 

Jakob je bil medtem na obisku pri sošolcu, ki se je le nekaj mesecev pred nami z družino preselil v Belmont s Kitajske, saj njegov oče nekaj raziskuje na Harvardu. Povabilo na obisk je prišlo pred šolo, ko sem hotela Jakoba odpeljati domov. Situacija je bila prav komična, saj fantova mama praktično ne zna angleško, tako da je nekako prevajal ubogi fantiček, ki tudi zna le na pol angleško. In kako naj zdaj tej ženski, ki Jakoba vabi, naj ostane z njimi na večerji, razložim, da Jakob žal ne mara cmočkov in da je vsak dan bolj izbirčen in da naj se ne ozirajo na to? Fant mi je še povedal njihov naslov (Davis rd) in tako smo se zmenili, da pidem po Jakoba ob 17h, pred njihovo večerjo. 

 

V tem času mi je varuška, s katero smo se dogovarjali za spoznavno srečanje, sporočila, da lahko pride danes. Pa naj pride, sem si rekla, do naslova, ki mi ga je povedal Jakobov sošolec, je le 7 minut peš, ga bomo šli v miru iskat in se potem pripravili na prihod varuške. 

 

No, Jakoba smo ob dogovorjeni uri iskali vzdolže cele Davis st in po celi soseski naokrog, samo prave hiše nismo našli. Kar zmanjkalo je hišnih številk. Zmanjkovalo je tudi moje baterije na telefonu. Pa varuška je sporočala, da je že na avtobusu. Pa telefonske številke kitajske družine tudi nisem imela. In temno je že postalo. Sem zašvicala. Ful. 

 

Potem sem se spomnila, da imam mail fantkovega očeta, mu na hitro pisala, k sreči me je takoj poklical ... in po nadaljnjih 20 minutah zapletov, iskanja in hoje, smo se končno znašli na pravem naslovu v pravi ulici. Pa kako lahko v enem normalnem mestu dve ulici, ki sta 15 min narazen, poimenuješ Davis??? Ja, ena je ROAD, druga pa STREET. In mi smo bili na napačni. 

 

No, kakorkoli, na koncu smo se le znašli v pravi hiši na pravi ulici in Jakob je bil še tam. Najprej me je ves razigran ustrelil s plastično puško v glavo, da sem mu vpričo prijaznih Kitajčkov skoraj zavila vrat. Vedela sem, da je v tistem trenutku varuška že skoraj pred našo hišo (mi pa še kakih 15 min stran), ko se je pred nami pojavila sošolčeva mama s krožnikom pravkar skuhanih, kadečih se kitajskih cmočkov. Čisto žalostna, ker Jakob že odhaja in ne more ostati z njimi na večerji. Meni je pot curljal po hrbtu, ampak sem se lepo vljudno začela basati s cmočki. Pa tako lepo sem se počutila, ko sem končno, po dveh mesecih, doživela, da nam nekdo res iskreno izkazuje gostoljubje. Ampak misel na varuško, ki jo bomo izgubili, še preden jo bomo dobili, mi je malce jemala apetit.

 In smo se na hitro poslovili in oddivjali domov, da so mi poskakovali cmočki v želodcu in Niko na hrbtu. Vmes sem varuški po telefonu razlagala, katera je naša hiša, vpila na Bineta, ki je poskakoval po robu pločnika, in za roko vlekla Petra, ki je bolj lebdel v zraku, kot pa sam hodil. 

 

Varuška je seveda zgrešila naša hišo, a smo se vseeno na koncu uspeli najti ... a tu se drama ne konča, ampak šele začne. Fantje so se precej grozno obnašali, tako da nisem verjela, da bo želela priti še kdaj. Pa je pripravljena, samo cena, ki mi jo je povedala, me je malce ... presenetila (evfemizem). 

 

Aha, da se vrnemo k Patriotsom! Ali veste, kaj je razlika med otroki v prvem in otroki v tretjem razredu? No, jaz zdaj vem. Če v šolo prineseš papirnat krožnik z logotipom na leseni paličici, da boš lahko navijal za Patriotse, v prvem razredu rečejo "uau", v tretjem se ti pa smejijo.

In menda so vsi otroci imeli samo majice Patriotsov (natanko tako, kot mi je svetovala ona mama). Ampak tak odnos do Jakobove navijaške zastavice se jim je par dni kasneje maščeval - Patriotsi so bili bridko poraženi. 

No, večer zatem je še Peter bruhal. Še en dan kasneje pa sem tudi jaz preležala na kavču z želodcem nekje v grlu (naprej pa ni hotel), fantje pa so spoznavali osnove samoupravljanja (zataknilo se je pri tem, kdo bo šef, saj se je Peter ob tem, ko sem pooblastila Jakoba, bridko razjokal, da bi on rad bil šef ... in sta mu Jakob in Bine nazadnje pre pustila naziv .... pa se ni posebej obneslo). 

Ena najbolj ljubkih risbic, kar sem jih kdaj dobila (ko je le ne bi Niko zmečkal in strgal): Peter je narisal, kako mu mama prinese čaj, ko je bolan 

 

Kakorkoli, preživeli smo, Nejc je nazaj. Smo pa vsi skupaj zelo rabili en tak prijeten sprehod.

 

Upam, da se ne pojavi v naslednjih dneh na vratih kaka ameriška socialna služba, nam odvzame otroke in jih daj v rejništvo nekam v Louisiano.

 

Kako naj jim pojasnim, da (naši) fantje pač rabijo pretepanje še bolj kot svež zrak?

 

PS: Čestitke, če ste se prebili do te točke. In obljubim, da bom naslednjič raje napisala več prispevkov kot pa eno tako dolgo klobaso. Raje par cmočkov. 

Please reload