Please reload

arhiv

Ringelšpil 1 (december - maj)

18 Jul 2018

Kaj počnem?

25 May 2018

Pokol

24 May 2018

1/3
Please reload

SVEŽI  PRISPEVKI
povej nam kaj še ti!

Kaj počnem?

25 May 2018

To naj bi bilo klasično vprašanje za mame, ki ne hodimo v službo. Nekatere so malo užaljene, če jih kdo to vpraša. Jaz nisem nujno, ker včasih še sama ne vem, kaj v resnici počnem. Če sploh kaj. Sproti vse pozabljam. Vem samo, da sem ponavadi utrujena. Precej. 

 

No, za danes vseeno vem, kaj sem počela. Vsaj približno, verjetno sem par podrobnosti že pozabila. Nejc je na službeni poti (3 dni), tako da sem sama z otroki, in ko sem še ob 9. uri zvečer komaj lovila sapo in delala tri stvari hkrati, sem pomislila, da danes bi pa morda lahko poskusila rekonstruirati potek dneva.  

Takole me je danes fotkal Peter - na lastno pobudo. Pravzaprav je hotel slikati mene z Nikotom na skali, pa je Niko prej pobegnil. Tudi OK, tale portret mi je čisto všeč.  

 

Tega zapisa vam RES ni treba brati, ker je skrajno dolgočasen in razvlečen. Zapisala sem ga predvsem zase - za tiste dni, ko se bom spet spraševala, kaj sploh počnem in kaj je narobe z mano, da sem tako utrujena.

 

Šlo je nekako takole: 

 

Enkrat zgodaj zjutraj - Niko se zbudi in da bi spal naprej, ga v spanju malo podojim. Deluje.

7.35 - zvoni budilka, grem budit fante, jim pripravim obleke in grem pripravljat zajtrk. Mimogrede preoblečem še sebe, stuširam Petru ritko (jp, še vedno ima ponoči pleničko), previjem in preoblečem Nikota, pripravim malico za Jakob in Bineta za v šolo (nekaj časa poslušam njuno zmišljevanje, kaj bi in česa ne, potem pa naredim po svoje). Vmes malo pozabim na Petra, ki se je pozabil oblačiti in ko je ura 8.25 in smo že malo pozni za v šolo, se odvije krajša drama ... 

8.27 - smo na poti v šolo, tečemo, Niko mi poskakuje na hrbtu, Peter po eni nogi skaklja, ker ga nekaj žuli v sandalu ... Spet sem preveč oblekla otroke (vsi ostali otroci imajo kratke hlače), ampak tega vremena tukaj sploh ne štekam. 

8.33 - polubčkam otroka, križka na čelo in hitro šibata v kolono, ki gre v šolo - zadnji hip

8.35 - z Nikotom in Petrom šibamo nazaj, da bi na poti morda ujeli prizor, ko ob 8.40 vlak odpelje s postaje pod nadvozom na naši poti domov. Očitno smo prepozni, vlaka ni, Niko je žalosten. 

8.45 - Niko najprej z mize poje ostanke zajtrka, ki je ostal za bratci, preden mu uspem pripraviti njegovega lastnega. Tudi sama uspem jesti, hura! In mail pogledam. Pa mogoče še novice (ne morem se spomniti, a sem o britanski kraljevski poroki brala včeraj ali danes). Potem na Google maps raziskujem, kje so igrišča v okolici igralne skupine v Arlingtonu, kamor gremo danes, in pripravljam malico za s sabo. Vmes še lovim in nazadnje ubijem oso, ki leta po jedilnici in na smrt prestraši Petra. 

9.45 - lovim Nikota po avtu, da bi se odpeljali na skupino, a se mi vztrajno izmika in preseda po avtu, ob čemer se s Petrom krohotata do solz. Komaj ga uspem uloviti in privezati (avtosdeži so res kul iznajdba - v vseh pogledih). Gremo!

10.05 - naslednji urico preživimo na igralni skupini, kjer je danes poleg naših dveh fantičev samo še en drug fantek, ki z mamico govori rusko; ta skupina nam je res všeč, ker je tako majhna, umirjena in ima super voditeljico, fanta tokrat izjemno lepo sodelujeta.

11.00 - po koncu skupine moramo biti - kot običajno - pred stavbo še vsaj 10 minut, da Niko dela kroge po kamnitem zidku, dokler se nam vsem ne vrti v glavi

11.15 - odpeljemo se do bližnjega jezerca, kjer naj bi bila luštna sprehajalna pot in igrišče. Res je idilično.

Peter se muči s skirojem po makadamu, Niko kakih 10 minut z neko kovinsko verigo "lovi ribe" v jezeru, gledamo račke. Pridemo do igrišča, na katerem smo prvič, zato moram še posebej pozorno spremljati, kaj počneta in kje vse lahko Niko zaide v težave. Kar naenkrat opazim, da se Peter lovi z enim fantkom, mu skuša nekaj dopovedovati v angleščini in da se na glas smeji. Ni se še zgodilo, da bi se s kakim otrokom tako zaštekal. Fant je star 3,5 let, a je enako velik kot Peter. Muči me radovednost, ker ne uspem razvozlati, v katerem jeziku mu mama z drugega konca igrišča vpije, da ne sme tega in onega ... Počasi se ji približam in začneva se pogovarjati (kako dobro dene pogovor z odraslim človekom!) - je Grkinja, ki je bila rojena v Bostonu in je tu živela do svojega 19. leta, potem se je v Grčiji poročila z Grkom, v Grčiji študirala, se za dve leti z možem vrnila v Boston, a nista zdržala. Sedaj živijo v Kalamati, tu so le za par mesecev na obisku. Tudi ona je obupala nad ljudmi tu, ki so tako težko dostopni in sploh nimajo časa za druženje. Dava si duška. :)

13.35 - ko nehamo kopati z bagrom po peskovniku, metati kamne v jezero in plezati po kamnih, se odpeljemo proti domu, Niko v avtu zaspi, sestradani smo. 

13.55 - med prestavljanjem iz avta v posteljo se Niko zbudi in v polsnu tuli, zato ga moram spet uspavati.

14.10 - čas je za "kuhanje" - v lonec zlijem dve konzervi lečine enolončnice, pogrejem in še malo začinim, popečem indijske naane (že narejene) in s Petrom na hitro pojeva kosilo

14.40 - Niko še spi, ampak se nam že mudi po starejša fanta, spečega si naložim na hrbet in upam, da bo odspal še vsaj kakih 20 minut, tečemo proti šoli

14.55 - poberemo fanta in se na poti domov ustavimo še v bližnjem supermarketu - nabavimo kavo (rabim jo!!!), sadje in še par drobnarij, Jakob in Bine se kregata, ali naj za njune malice (ki jih nosita od doma) kupimo mozzarelo ali chedar. Niko je dokončno zbujen in z mojega hrbta steguje roke proti policam  

15.15 - končno smo nazaj doma, na hitro pogrejem Nikcu kosilo, saj sploh še ni jedel, tudi Bine je lačen, prilijem še eno konzervo juhe (kako skrbna mama!), jaz pa končno dobim svojo kavo ... po njej bi brez težav šla za 20 minut spat, ampak ni časa (in primernih okoliščin), saj moram hitro Bineta peljati na karate. Iz stroja vlačim opran kimono, dajem navodila Jakobu, kako naj pazi na Nikota in Petra (ja, puščam jih same doma, čisto neodgovorno, sploh za ameriške standarde), besnim na Bineta, ker je minuto pred odhodom začel jesti breskev ...

16.00 - peljem Bineta na karate, na cesti je obupna gužva, za 4-minutno pot porabiva 10 minut. Ko ga odložim pred telovadnico in hočem odpeljati, se spomni, da si ne more sam zavezati nekah trakecev na kimonu, zato se pred vhodom na hitro preoblači, zavežem trakce in gas domov (otročiči so sami doma dlje, kot sem pričakovala)

16.20 - pridem domov, vsi so še živi, lepo se igrajo in berejo (tokrat je Jakob bolje opravil svojo nalogo kot na dan pokola), uau. Spet bi najraje šla za 20 minut spat, ampak ni časa (in primernih okoliščin). Bine bo čez 25 minut končal karate, mi pa moramo še peš priti do telovadnice. Previjem Nikota, pripravljam malico za s sabo (jabolka in banane) in se kregam z Jakobom, ki hoče s sabo v park vzeti tri knjige (v nahrbtniku ni niti prostora in v park gremo predvsem zato, da bodo aktivni). Poskuša me vreči na razne fore (knjiga skrita v knjigi ipd.), ampak se ne dam. Iščemo še žogo, pa odejico pa ključe ...

16.40 - hop, Nikca na hrbet, Jakob zagrabi ruzak in že tečemo vzdolž naše štiripasovnice in preko parka proti telovadnici, Peter nas komaj dohaja, spet ga nekaj v sandalu žuli ...  

16.50 - huh, Bine se še preoblači, nihče ni opazil, da smo pozni. Poberemo Binčka in gremo v park. To ni nek mali mestni park, ampak je pravi pravcati naravni rezervat s potokom (ki je v zadnjem tednu dni skoraj presahnil, ostal pa je veliko blata, juhej), zaradi katerega smo se pravzaprav naselili v tej soseski. Prelevimo se v prave male divjake - končno lahko, saj nas nihče ne vidi (v ta park vsi hodijo sprehajat pse, vendar ostajajo na urejenih poteh in v parkovnem delu, v goščavo nihče ne zaide, sploh pa sem ne zaide noga kakega otroka), nas pa zagotovo slišijo. Otepamo se komarjev, Peter skače čez potok in vrti svoj palica-meč, Jakob ruje posušena drevesa, Bine me uči trikov in borilnih veščin s 4-metrsko palico, Niko mi nosi velike kamne, da jih mečem v vodo ... vsak od njih v kakem trenutku stopi v vodo in blato, a sem bila tokrat tako pametna, da imajo obute sandale (in celo nekaj proti komarjem sem prinesla, uaaaau). Stalno niham med tem, da jim pustim vso fantovsko svobodo za divjanje, nevarne stvari in preizkušanje lastnih meja, in tem, da preprečujem najhujše poškodbe (ko recimo kamen leti že precej blizu Nikotove glave in palica zamahne mimo Petrovih oči ...). K sreči je zdravstveni dom tik ob parku.  

17.20 - ko smo siti komarjev, se odpravimo v osrednji del parka, ki je velikanski travnik, na katerem v vsakem trenutku divja vsaj kakih 6 psov. Pod malim drevesom pogrnemo dekico, potegnemo ven knjige, malico in žogo in smo srečni. Mojo srečo rahlo kali samo to, da Jakob na vsak način hoče, da z njim berem knjigo o Minecraftu. Ker vem, da je to vstopnica v njegov svet, le preberem kratek intervju z očetom Minecrafta in skušam v sebi prebuditi vsaj rahlo iskrico zanimanja. Medtem se Bine igra, da je pes in straši Nikota (ki se psov zadnje čase precej boji). Potem izumijo igro skrivanja žoge v 30-centimetrski travi. Blazno se zabavajo (kako malo je treba). V daljavi opazim indijsko družinico z malo punčko, ki nas radovedno opazuje. Ker fantje že divjajo in se precej brutalno ravsajo, ne vem, ali opazujejo zgroženo ali bi se nam radi pridružili. Deklica z žogo počasi priraca do nas, za njo pa mamica. Začneva klepetati, kolikor je ob napadih fantov z vseh strani to sploh mogoče. Tukaj so šele dva meseca, ker mož na bostonski univerzi raziskuje raka na dojki, mama je z 2-letno deklico doma. Kolikor uspem razumeti, so tudi oni šokirani nad tem, kako težko je tu srečati ljudi, in se počutijo malo osamljene. Mami skušam pomagati z vsemi informacijami, ki jih premorem. Fantje postajajo vse bolj nemogoči.

18.50 - odpravimo se proti domu. Na poti gremo skozi mirno sosednjo ulico, v kateri je koš za košarko, za katerega so nam lastniki prav posebej dali dovoljenje, da lahko pridemo kadarkoli igrat. Ker tega nismo še nikoli izkoristili, fantje navijajo, da bi vsaj trikrat vrgli žogo, ki jo imamo s sabo. Čeprav vem, da se nam že mudi domov, se omehčam, in potem mečejo. Za Petra je koš čisto previsoko, zato ga dvignem visoko v zrak (na hrbtu pa že nosim Nikota), da tudi on zadene vsaj kak koš. Ob tem se začuda ne zlomim. 

19.20 - končno smo doma, čas bi bil že za večerjo, ampak fantje so tako svinjski, da morajo vsi pod tuš. No, prvo rundo samo dva. V pečico vržem zmrznjene pice, potem pa grem žajfat mularijo, saj ne verjamem, da si bo Bine res dobro zdrgnil noge in umazana kolena, Jakobu smrdi lasičše, saj si verjetno običajno samo malo namaže šampon po vrhu las. Potem moram težiti, da še pospravijo igrače in spraznijo stroj (vmes pogosto pozabijo, kaj sploh počnejo, še posebej Bine, in se kar malo zaigrajo). Vmes sem spomnim, da je jutri zadnji dan, da Bine prinese prijavnico in denar za šolsko ekskurzijo, zato na hitro pripravim še to in mu dam v mapo.

19.55 - pripravim samo še skledo solate (že oprane iz vrečke, seveda) in končno imamo skoraj zdravo fast food večerjo, med katero debatiramo o tem, kaj vse fanta sploh jesta v šoli (poleg precej zanič rednega fast food jedilnika, lahko vsak dan izbiraš še manj zdrave izredne stvarii in sploh nisem vedela, da si pogosto izbereta kaj od tega - recimo sendvič z 2 cm marmelade ali neko čudno posebno salamo). 

20.20 - ponavadi si pred molitvijo že vsi umijejo zobe, tokrat ima umite samo eden, a se vseeno zberemo na kavču za zaključek dneva in molitev. Bine enkrat za spremembo ne stoji na glavi, očitno se je malce znorel v parku. Peter pripoveduje, da je danes dobil novega prijatelja, Bine šteje dni, do tatove vrnitve, Jakob je ponosen, da je včeraj prebral celo angleško knjigo, ki mu jo je dala učiteljica, in upa, da bo nocoj še eno (strogo odkimujem). Niko se medtem igra z leseno železnico.

20.35 - med molitvijo sem opazila, kako črne nohte ima Bine in kako si skuša odtrgati zalomljen košček noht na nogi, zato se po molitvi lotim ščipanja njegovih nohtov na nogi in ga pošljem s krtačko ribat nohte na roki. Petru medtem naročim, naj se sleče in me počaka v banji. Še dobro, da ni zima, sicer bi zmrznil v tisti banji, medtem ko po celi hiši iščem kako krtačko za Binetove na nohte. Potem na hitro zdrgnem in stuširam še Petra, pa potem še Nikca, ki je že čisto fuč, vmes opozarjam Jakoba, da lahko bere samo še 10 minut, in Binetu na svojem telefonu zavrtim pesem, za katero me je prosil že cel dan. Na koncu še Petru namontiram plenico za ponoči, vse polupčkam, pokrižkam in pokrijem, Jakobu zabičam, da lahko prebere samo še tisto stran do konca in grem uspavat Nikota. 

21.00 - Niko je očitno že tako utrujen, da sploh ne more hitro zaspati, zato se kar nekaj časa dojiva ... Skoraj bi še sama zaspala. Medtem pa dobim idejo, da bi morda lahko današnji dan popisala. 

21.35 - Nekako se privlečem iz spalnice in z olajšanjem ugotovim, da končno spijo vsi ... razen Jakoba, ki mi preko vrat še šepeta "Lahko noč." Pojem ovenelo solati v skledi, ki je ostala od večerje, in se sesedem za računalnik. Hitro moram poslati mail - nekaj glede zavarovanja in kredita, saj mi z banke že pošiljajo opomine ... Proti kuhinji raje ne pogledujem, saj so na pultu še zasušeni ostanki testa od prejšnjega večera, ko sem prvič poskusila narediti kitajske palačinke z mlado čebulico. Otrokom so teknile, ampak pult se vseeno noče pospraviti sam. Tudi zdaj ga ne bom, raje se bom lotila pisanja. Ampak prej še malo brezciljno klikam po spletu, zapiram zavihke, vpisujem dogodke za naslednji teden na našo oglasno desko, celo na fb me na kratko zanese. Nekje vmes me pokliče še Nejc, česar sem zelo vesela, saj je včasih na službenih poteh tako crknjen in potopljen v delo, da si komaj uspeva izmenjati par osnovnih informacij. Potem pa spet pišem tale prispevek naprej, dokler mi ne crkne baterija na računalniku. Vmes, ko se računalnik polni, grem zlagat posodo v stroj. Ker ugotovim, da sem lačna, si pogrejem še 4 žlice ostankov juhe od kosila.

00.16 - ups, a je res že toliko ura? Joj, hitro samo še par fotk v tale prispevek, potem pa spat. Samo kaj, ko popoldne nisem nič fotkala, ker sem imela - spet - prazno baterijo (ampak tudi nocoj ne bo časa za izbiranje novega mobija). 

00.38 - res nisem zadovoljna s fotkami, ampak drugega nimam. Pa časa tudi ne več, niti za to, da bi prebrala za sabo. Kar objavila bom. Mogoče samo še malo pospravim. Ali pa tudi ne. In se grem stuširat in spat. Jutri me verjetno čaka še en tak dan. Mogoče celo bolj naporen, danes so stvari tekle razmeroma mirno in gladko, živce sem imela kar dobro na povodcu. Kak dan mi pa tudi malce zbezljajo.

01.01 - moram priznati, da me je vseeno firbec matral, kaj je nastalo, in sem šla brat tale prispevek za sabo ... in popravljat ... zdaj pa res MORAM spat ...

 

Po vsem prebranem pa se mi zdi, da smem biti utrujena in da smem iti spat in da smem včasih tudi malo pojamrati. Odleglo mi je.

 

 

 

      

 

Please reload